Irena, organizacija prireditve »Sreča je …« je bila verjetno kar velik zalogaj. Najprej vprašanje kako ti uspeva združevati poklic učiteljice in vodenje društva ter ob vsem tem organizirati še takšen dogodek?

Za začetek bi rada poudarila, da je moj poklic učiteljice moje prvo poslanstvo in najprej opravim vse službene obveznosti in se učiteljevanju v celoti predajam. To lahko povprašate starše mojih prvošolcev ali drugošolcev, ki vam bodo to potrdili. Vsaj mislim, da nimam previsokega mnenja o sebi.  Šele po službi je na vrsti moj plesni krožek in potem plesno društvo. Je pa resnica, da sem zelo težko pri miru in imam očitno dovolj energije, da lahko delam oboje. Kar pa ne pomeni, da nisem na trenutke iztrošena, a si to štejem za prijetno utrujenost. In za takšno prireditev, ki smo jo imeli v decembru, sem imela absolutno pomoč. Z mojimi puncami smo se dobivale kar dva meseca, si razdelile obveznosti, se na tedenskih sestankih pokontrolirale, zadeve pokomentirale, zraven pa še ustvarjale in delale koreografije za prireditev. Zato je uspeh naše decembrske prireditve čisto skupinski; Nina Trunkelj, Tjaša Flis, Nastja Šturm, Neža Repar in Vesna Požar so te moje punce.

Na prireditvi s v svojem ganljivem govoru dejala, da je ples tvoj prvi otrok, ki letos praznuje petnajsti rojstni dan, in ob tem izžarevala pravi ponos. Si si ob svojih plesnih začetkih predstavljala, da boš s plesom tako močno zaznamovala  športno in družbeno dogajanje na Škofljici?

Res sem bila ponosna, ganjena, vzhičena. Kaj vse smo v tem času dosegle, kako sem sploh začela, koliko ljudi sem srečala na poti, koliko mi jih je stalo ob strani in so mi sedaj sedeli nasproti v dvorani … Prevevalo me je en kup občutij, ves čas sem bila na robu solz in komaj sem izpeljala. In čisto v hecu ali pa zares rada povem, da je plesna sekcija moj prvi otrok. Veste, koliko časa sem mu posvetila, koliko misli se mi je motalo po glavi, koliko idej za razvoj, za obstanek, za uveljavitev? In ne, takega uspeha in plesne zgodbe dolge 15 let nisem pričakovala. Marsikaj se je moralo poklopiti, srečevala sem prave ljudi, v delo s skupinami so se priključile prave punce, morale smo imeti tudi srečo. Zato smo prireditev ob 15-letnici tudi tako poimenovale - »Sreča je …«.

Pom-pon in navijaški ples (ang. Cheerleading) sta bila takrat dokaj novi disciplini. Kje si se prvič srečala z njima in kaj te je prepričalo ter navdušilo, da si se odločila stopiti na to plesno pot?

Ko sem se redno zaposlila na OŠ Škofljica, me je takratna ravnateljica, ga. Jadviga Avsenak, povprašala, kaj poleg poučevanja v razredu še znam, da bi lahko ponudila kot krožek. Odgovorila sem ji, da znam samo plesati. Tako smo se s puncami 6. in 7. razredov začele dobivati enkrat tedensko in poplesavati takrat še v trim kabinetu nad staro telovadnico. Se je pa v tistih letih okoli 2000 veliko govorilo o projekta ŠKL in tudi mojim plesalkam krožka je bil omenjeni projekt zelo poznan. Zato so bile one tiste, ki so izrazile željo, da bi začele s pom pon plesom, plesom s cofi. Sicer mi plesanje ni bilo tuje, saj sem bila dolga leta tudi sama aktivna plesalka jazz baleta oz. show plesov v klubu Bolero, a je ples s cofi vseeno bil neka specifika. Zato je sledilo le še pom pon izobraževanje na Rogli in tako se je začelo …

So bili začetki zahtevni? S katerimi izzivi ste se plesalke soočale?

Začetek ne jemljem kot zahteven, četudi je bili. Bilo je nekaj novega, tudi zame. Ko sem začela s ŠKL plesom, sem morala še kako paziti na koreografije, da niso bile preveč »jazzovske«, popaziti na trde roke, »trše« telo, odločnost v gibu, da mi niso plesalke kar splavale po prostoru, kar je tako značilno za jazz balet. Kmalu so prišla že prva tekmovanja in dekleta so kazale vedno večji potencial. Potrebovale smo več treningov, nove drese, nove cofe, kar je takrat pomenilo precejšen finančni zalogaj. Zato smo se povezale s ŠD Škofljica in tako je oktobra 2001 pod okriljem društva nastala plesna sekcija. Se je pa leta 2007 zgodil še en ključen in pomemben dogodek za naš plesni razvoj – zgradila se je nova športna dvorana in s tem tudi nova plesna dvorana. Zato sem takratnim vplivnim možem na Občini, ki so sodelovali pri načrtih in izvrševanju projektov za dvorano, še danes neizmerno hvaležna, da so uslišali naše želje za svoj prostor. Brez plesne dvorane mislim, da je jasno, da ne bi imele kje trenirati in širiti svoje plesne dejavnosti. Je pa na šoli, od prvega dne moje službe pa vse do danes, ostal in se obdržal moj plesni krožek, ki ni usmerjen v tekmovalnost, ampak s plesalci delam plesne točke, ki dopolnjujejo in se povezujejo z našimi šolskimi prireditvami.

V petnajstih letih ste na različnih tekmovanjih osvojile številna priznanja, pokale in medalje. Nam uspehe Frkelj lahko predstaviš v številkah?

Z veseljem. Naša Tjaša je ravno za 15-letnico zbrala številke in jih v prijetnem posnetku predstavila na prireditvi. Zato povzemam: »V 5478-dneh smo vsaj 300-krat premagale strah pred publiko, 51-krat stale na državnih stopničkah, 8-krat dvignile pokal na evropskih tekmah in osvojile 1. mesto na svetovnem prvenstvu 2016, v Berlinu. Do danes smo si skupaj priplesale skoraj 140 medalj, stkale nova prijateljstva, ustvarile nešteto nasmehov in lepih spominov ter posnele neskončno veliko selfijev.« Sama še dodajam, da ravno zaradi mojih plesalk FB in selfije zdaj obvladam tudi jaz.

Plesalk je iz leta v leto več, letos jih je v ŠKD Frklje že 130, ki sestavljajo osem skupin. Kakšne so ambicije in pričakovanja društva?

Kot prvo smo zelo ponosne, da imamo v našem društvu plesalke od prvega razreda dalje pa vse do članic, ki so študentke, celo že mamice in se vračajo. Kot drugo pa moramo vse te skupine oz. plesalke zadržati. Kar pomeni, da moramo delati dobro, strokovno, korektno in pošteno, pri delu oz. za tekmovanja v tujini pa upoštevati tudi mnenje starše. To je naš glavni cilij.

Si pa trenutno želimo, da bi lahko več delale s pari, saj imamo v naših plesnih vrstah veliko talentiranih plesalk. A zaenkrat delamo predvsem na tem, da bi posamezne skupine dvignile še na višji nivo, saj so prestopile v starejšo kategorijo ali pa smo za posamezno skupino spoznale, da je čas, da se jo malo bolj »potisne«. Če pogledamo še izven državnega okvirja, si zelo želimo na julijski EP v Zagreb z mlajšimi ekipami, se odlično odrezati junija na evropskem pokalu v Nemčiji in se z mlajšo člansko skupino uvrstiti na junijski EP v Pragi. Ko bo vse to za nami, pa bomo v jeseni že držali pesti za starejši članski pom par na svetovnem prvenstvu na Japonskem. Pestro bo in se že veselim.

Letos ste prestopile tudi v novo zvezo, kar pomeni še zahtevnejše delo, saj nastopate pod novimi pogoji. Kaj je bil glavni razlog za to odločitev?

V letošnjem letu smo premaknili najstarejši ekipi v »novo« zvezo iz čisto pričakovanega in logičnega vzroka. Plesalke želimo pošiljati na tista tekmovanja, kjer s trenerkami vidimo cilj, pogoje za razvoj ali kot motivacijo za nadaljnje delo. Brez cilja in motivacije skupina ne more prav dolgo obstati. Vse ostale mlajše ekipe pa ostajajo v »stari« zvezi iz čisto enakega razloga razvoja in motivacije. Se pa s skupinami udeležujemo tekem prav v obeh zvezah, saj nam je vsem prvotnega pomena, da imajo plesalke dovolj možnosti za tekmovalne izkušnje. Tako, da je zahtevnost dela ostala povsem enaka, le motivacija je večja, klima pa še boljša.

Se obetajo še kakšne novosti?

Nekih večjih novosti zaenkrat nimamo v planu. Čakamo, kaj se bo naredilo s cheer jazz kategorijo; se bo ukinila ali bomo lahko še trenirale in v njej tekmovale, saj je našim plesalkam in trenerkam jazz zelo všeč in blizu. Če pa se le zgodi, da bo cheer jazz odpadel, se že spogledujemo z novo kategorijo cheer high kick, kar pomeni, da gre za ples dvigovanja in hitrega brcanja nog, kjer morajo ti kicki oz. brci obvezno sestavljati 80-100% koreografije.

Za dobro delovanje društva je izredno pomembna tako finančna kot moralna podpora. Predvsem na začetku samostojne poti. So vam organizacije in podjetja pripravljena prisluhniti in vas podpreti?

So, česar smo zelo vesele. Sploh za našo slavnostno prireditev je bilo ogromno odziva in posluha. Je pa res, če smo pri iskanju finančne podpore aktivne me, je odziva več. Čim smo manj aktivne, je odziva pač manj. Zato se teh konstantnih »prijemov« še učimo. Nam pa pri tem seveda veliko pomagajo starši. Zato nam tudi največ pomeni in šteje njihova podpora. Brez njih ne bi šlo tako gladko, ko skupaj z nami čutijo in podpirajo naše cilje. In to v društvu vse punce zelo cenimo.

Bi za zaključek še kaj dodali?

Vesna Kobal, Janja Rebolj, Tjaša Flis, Vesna Požar, Lina Bravničar, Sani Julević, Katarina Pečuh, Nastja Šturm, Anja Moderndorfer, Nina Trunkelj in Neža Repar so punce, ki so prihajale v plesno sekcijo po omenjenem vrstnem redu. Prav vsem in vsaki posebej sem hvaležna za vse, kar so prinesle in doprinesle, za vse dosežene rezultate ter da so naredile vse, da so naše plesne skupine lahko obstale do danes.
In še za konec; nikoli ne bom pozabila našega prvega največjega uspeha, takrat še edine tekmovalne skupine v sekciji pod imenom Frklje, ko smo leta 2005 na evropskem pokalnem prvenstvu v Bottropu, v Nemčiji, osvojile prvo mesto. In to s treniranjem v »trikotasti« avli osnovne šole. Ta ekipa Frklej je bila naša prva ekipa in bo za vedno ostala v posebnem mestu mojega srca. Pogosto slišim, da je bil ravno ta uspeh tisti, ki je zagnal naš plesni motor do konca. Jaz pa pravim, da je to prvo mesto prišlo ob pravem času, da sem še lahko izkusila lasten uspeh dela s plesno skupino, saj je kmalu za tem prišel moj Gaber in sem se z veseljem umaknila s tekmovalnega podija.
In tudi danes čisto nič ne pogrešam stresa tekmovanja, čakanja in tresenja pred rezultati, soočenja na sodniških listi, študiranja dolgo v noč, kaj spremeniti ... To fazo sem z veseljem prebolela. Naj ne zveni preveč domišljavo, a se zdaj prav dobro počutim na »vrhu« z vsem svojim znanjem, da lahko puncam svetujem, če me potrebujejo, jih podpiram pri odločitvah, kadar so v dvomih, skratka, da vodim vso plesno zadevo naprej. Za dušo pa sem se opravila tudi mednarodno licenco za sodnico za cheer plese. To vse mi zadošča, da še vedno ostajam v stiku s plesom, ki daje dodaten in prav poseben smisel mojemu življenju …